Strojni inženirji

Strojni inženirji si za določene operacije kot tudi za izdelavne postopke velikokrat pomagajo s simulacijami in z njimi še pred samo izdelavo končnega izdelka poskušajo optimirati izvajanje njegovih funkcij, cenovno učinkovitost in energijsko zmogljivost.

Tehniške risbe predmetov, ki se želijo izdelati, so končna stopnja konstruiranja.

Njihov namen je dvojen. Vsebujejo vse podatke, potrebne za njihovo izdelavo in služijo kot nadzorni mehanizem pri spremembah. Do poznega 20. stoletja so večino tehniških risb narisali z roko s pomočjo risalnih desk. Razvoj digitalnih računalnikov z grafičnimi uporabniškimi vmesniki je prinesel možnost izdelave modelov in risb s pomočjo računalniško podprtega konstruiranja (CAD).

Večina programov CAD omogoča izdelavo trirazsežnih modelov, ki jih lahko gledamo pod poljubnim kotom. Izjemni programi CAD z modeliranjem trdnin predstavljajo navidezno resničnost konstruiranja strojev.

Ti trdninski modeli lahko služijo kot osnova za metodo končnih elementov in / ali za računalniško dinamiko tekočin same konstrukcije. Prek uporabe računalniško podprte proizvodnje (CAM) lahko te modele programi neposredno uporabijo za pripravo »navodil«. Ta navodila prevzamejo računalniško numerično krmiljeni obdelovalni stroji (CNC) ali drugi samodejni procesi, s katerimi se izdelajo predmeti, ki jih predstavljajo modeli, brez vmesnih tehniških risb.

Osnovna področja

Osnovna področja, ki jih strojništvo potrebuje so:

• dinamika,
• statika,
• trdnost,
• prenos toplote,
• dinamika tekočin,
• mehanika,
• teorija nadzora,
• pnevmatika,
• hidravlika,
• kinetika,
• kinematika in uporabna termodinamika.

Strojni inženirji naj bi tudi razumeli in znali uporabljati spoznanja iz področij kemije in elektrotehnike. Pri majhnih razdaljah strojništvo postane molekularno inženirstvo – teoretičen pristop, s katerim bi se gradilo na ravni molekul prek mehanosinteze.

Za sedaj ta pristop spada še vedno v raziskovalno inženirstvo, nekateri pa ga imajo celo za znanstveno fantastiko.