V soboto, 14. 4. 2018, smo se v jutranjih urah z avtobusom odpravili proti ladjedelnici v Tržič, v Italijo torej. Na avtobusu smo si krajšali čas s prijatelji ter profesorji, kakšno smo povedali in veliko smo se smejali. Prof. Miran Mozetič nam je pripovedoval o ladjedelnici, o zelo dobrih pogoji za zaposlitev, o velikih ladjah, ki so v gradnji in imajo prav vrtoglave cene.

Ob prihodu z avtobusom smo spoznali vodiča, ki se je z nami pogovarjal v angleškem jeziku, pripovedoval nam je o zgodovini ladjedelnice, koliko ladij naredijo na leto, približno devet mesecev pa potrebujejo za izdelavo ene ladje križarke. Razkazal nam je prostore, kjer poteka izdelava ladij, priprava vseh materialov, ter orodja, s katerimi se ladje gradijo. Tovrstna proizvodnja zahteva natančnost in veliko znanja. Dobro je poskrbljeno za varnost delavcev, nosijo čelade in vedo, kako preprečiti nevarnosti. Še zanimivost – delavci uporabljajo kolesa za premikanje iz enega delovnega prostora v drugega. To pa še zdaleč ni bilo vse, z avtobusom smo se peljali po koncernu, kjer smo videli veliko že vnaprej pripravljenega železa za izdelavo novih ter modernejših ladij. Po podatkih, ki sem jih zasledila, naj bi bila taka ladja v končni fazi izdelave vredna približno dve milijardi evrov.

Ogledali smo si dve največji ladji, ki so še v izdelavi, in naredili nekaj skupinskih fotografij. Po zaključku ogleda ladjedelnice smo si vzeli nekaj minut za odmor, potem pa smo se odpravili v ladjedelniški muzej (Museo della cantieristica). Tu so razstavljene makete vseh ladij, ki so jih v ladjedelnici kdaj izdelali. V tem muzeju smo si ogledali časovna obdobja izdelanih ladij, dosežke te ladjedelnice in različne filme, ki prikazujejo izplutja ladij. Pot smo zaključili zadovoljni, navdušeni in z veliko novega znanja.

Larisa BADALIČ, 1. LT